Še nekaj oktoberskih...

Nekaj utrinkov...

Morje Metajna (julij2009)

Nekaj utrinkov s fotosešna-avgust 2009 (Foto:Tania Mendillo)

Večni ZAKAJ

Ne razumem...tolk dajem,tolk se trudm...pa sploh ne tolk,ampak vseen sm pa iskrena..ne morm lagt..ne znam lagt...ne morm delat nekomu nekej,kar nočem da bi on...sledim nečemu,za kar čutm d je prou...ljubim,poslušam,držim roko,brišem solze,iščem rešitve,dajem sebe...kaj vse še...da bo nekoč vredno.
Zakaj nenehne igrce...nenehni labirinti...laži...mogoče edolžne,ampak ne,ne morejo biti nedolžne,če nekoga vseeno prizadanejo...
Ni mi jasno...nikol mi ne bo.
Kaj takega nardim nekomu...da se mi vedni vrača minus,čeprav dajem plus...NE RAZUMEEEEM!
Edino kar si želim,je iskrenost. Nočem pretvarjanja. Ne zmorem ga. Ne poznam takih načinou,kot jih poznaš ti...sploh pa ne vem več,za kaj se gre. ali sem sploh še..pri stvari...toliko ponavljajočih se vzorcev...da nekega dne preprosto ne vidiš več drugačnosti. In ne zmoreš več. Ker veš da si ti TI, oni pa so ONI.
Prav. Bom pa živela sama sabo. Big deal. Ne rabm nikogar...sploh pa ne nekoga,ki si pridobi vso mojo naklonjenost,potem pa jo počasi,na drobno,na skrivaj...začne drobiti v nepopravljivo škodo in bolečino,ki se dotakne samo MENE.
Zakoga le no...hallo.
ZAKAJ?
In ni odgovora. In boli. In se rodi še nešteto novih vprašanj. In neverjetno,spet se vsako začne z ZAKAJ. Ne zmorem tudi te besede več. Zakaj brezbrižnost...ali pa mogoče ne pa je vse le moja domišljija...samo ni. Ker dejstva kažejo drugače. Ali pa jih le drugače vidim...dvomim.
Nekoč bo le nek prostor. Kjer bom jaz jaz. In bo pravilno. In neizkoriščeno. In bom lahko povedala vse svoje strahove,pa me ne bodo čudno gledali. In bom lahko potočila solzo za še tako bedno situacijo,pa se mi ne bodo čudili. Lahko bom povedala naglas,brez strahu,da bo to nekomu nabilo ego. Mene pa počasi uničevalo...
Samo res bi rada bila to kar sem. Pa čeprav sem kar sem,iščem in želim to v globjem pomenu. Brez posledic. Da ostajam v miru,brez strahu pred posledicami. In da je tam nekdo,ki temu daje pomen,pa četudi majhen,ampak da ve,da razume...da ne obsoja in da me ne dojema kot subjekt oviranja.
Oh...nekje nekoč...sigurno.
Ker takrat vse izgine...in se sonce prikaže,in je ljubezen,in je smisel.Takrat...


....nekoč...bom vedela ZAKAJ.

Opažam,da je moje življenje še vedno en ogromen kup ponavljajočih se vzorcev. Pa ne samo s čustvenega področja,predvsem z ostalih. Ja hudiča no,a se lahko enkrat ena stvar dejansko ZAKLUČ IN KONČA,ne pa d me zbada in prihaja vedno znova nazaj,čeprou nardim vse,da jo uničm in oddaljim...pa ne gre. Ah.
Skratka...v splošnem sem ok. April je,leto 2009,kdo ve kaj bo jutri,kdo ve...Dandanes ni ni več samoumevno,nič več 'obsojeno'na to,da bo lepo..da bo po pričakovanjih. Vedno še več in več dvomov,tretjih oseb,čudnih izpadov in nepredvidljivih 'vskočnih' dogodkov. Pa kaj morem? NIČ. Zato najbolje,da se VSEM na tem svetu sprijaznim in sprejmem tako,kot je. Čemu zgubljat čas da bi nekej spremenil..izboljšal..ok da,delno že,ampak če to ne pelje prav daleč-ZAKAJ? ja škoda mojih živcev,časa...življenja sploh. Preprosto-it is how it is. And that's it. Ja,delam na tem. Ne mi težit.

Ne vem zakaj ratujem kr zaspana,zaboga,sej sm dost spala. Ok,taj bla neumesna.
Kaj sm hotla...pravzaprav nč konkretnga,razen tega,da powem,da mam ŠE ENKAT POVN KU*** stvari k ne zginejo in ne nehajo četud nardiš VSE KR JE MOŽN da bi...paaaaa...da se bom res potrudla. stvari sprejet take kot so. mn vsiljevt svoja načela. mn mešat stvari danes s stvarmi včeraj. cent kr mam,kar je. in...ne preveč se poglablat u nesmiselne nesmisle.

to je to.
pa...lep večer.
Nena:)

Matej&Nena

Starček se je sprehajal po plaži. V daljavi je zagledal deklico, ki je skakljala sem in tja ob morju. Ko se ji je približal, je ugotovil, da po plaži pobira morske zvezde in jih eno za drugo meče nazaj v morje. Starček je vprašal:»Kaj pa počneš? Zakaj zapravljaš čas?« Deklica je odgovorila: »Če ostane zvezda na obali, bo zaradi sonca poginila.« »Toda na tisoče morskih zvezd leži samo tu, plaža pa je dolga na stotine kilometrov. V čem je smisel, da rešiš nekaj zvezd?« je zanimalo starčka. Deklica je vzela morsko zvezdo, jo vrgla v ocean in rekla: »Zanjo je smiselno...

MOJE OČI SO KONČNO UZRLE NAJBOLJŠI SLOVENSKI FILM EVER.
POKRAJINA ŠT.2.
ODLIČNA IGRA,ODLIČNO ZASNOVANA ZGODBA,ODLIČNI IGRALCI.
MARKO MANDIČ-NE ZNAM PREHVALITI SPLOH.FENOMENALEN.DOŽIVETO ODIGRANO.ŽE KOT MOŠKI JE NEKEJ POSEBNGA,KAJ ŠELE KOT IGRALEC.SKRATKA,NAVDUŠENA SEM TOTALLY:)

PEJTE GLEDAT!!!!!=)
LP,NENA

I LOVEEEE IT :)=